Tolažba
je zlagana; in človek občuti sam in z grenkobo, da je zlagana. Greh
je greh, če je storjen enkrat ali tisočkrat, če je vsakdanji ali
nepoznan. Srce ni kazenski zakonik, ki bi razločevalo med pregreškom
in hudodelstvom, med ubojem in umorom. Srce ve, da »zavratnež ubija
s pogledom, z mečem junak«; in rajši bi dalo odvezu meču nego
pogledu. Tudi ni srce katekizem, da bi razločevalo med malimi in
naglavnimi grehi, da bi razločevalo med njimi po besedi in zunanjih
znamenjih. Srce je pravičen in nezmotljiv sodnik. Sodi in obsodi
grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga
nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli;
celo po koraku, po trkanju na duri, po srebanju čaja. Le malo grehov
je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo
srce spovednik — dolga in strašna bi bila spoved!
Odpustljiv
je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro.
Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo
v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike. Le sam sebi ga človek
izpoveduje, kadar strmi v noč in mu je odeja na prsih težja od
kamna.
