Nekoč
sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel;
zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha
ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in
neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni
odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in pozdrava sem se vrnil
pod streho, da bi pisal, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako
sta bila obadva plemenita, srečna in vesela.
Info Post
